TRAVMATIČNI DOGODKI:

 

Število fizičnih in čustvenih travm je visoko. V ZDA je npr. več kot 223 milijonov ljudi v svojem življenju doživelo vsaj en travmatičen dogodek. 90 % ljudi s težavami z duševnim zdravjem poroča o travmi. Čustvena travma pusti zelo različne posledice, med katerimi je ena izmed najhujših klinični posttravmatski stresni sindrom (v angleškem jeziku se zanj uporablja kratica PTSD).

Travmo je na splošno težko jasno opredeliti, saj vsakdo dogodke obravnava oziroma občuti drugače. Kar lahko nekdo vidi kot travmatično, se lahko drugemu zdi le težka situacija. Bistvo je, da je travma edinstvena za posameznika, zato pravzaprav ne moremo opredeliti, kaj je travma in kaj ni travma.

Kljub temu pa so situacije, ki jih ljudje povečini občutimo kot čustveno travmatične. Ti dogodki so npr.:

  • zanemarjanje s strani staršev, nadrejenih, ...
  • zmerjanje, poniževanje, opravljanje osebe, laganje o osebi, …
  • ustrahovanje s strani vrstnikov, sorodnikov, nadrejenih, podrejenih, …
  • dolgotrajno življenje oz. bivanje na območjih pod visokim stresom (npr. vojna območja, stalno nasilje v družini, stalno nasilje v službi, stalno nasilje v šoli, stalne eksistencialne težave, …)
  • izguba ljubljene osebe
  • ločitev od partnerja
  • izguba ljubljene živali
  • hujša bolezen - lastna ali ljubljenih ljudi
  • selitev v nov kraj, izguba ali zamenjava službe, delovnega mesta, odhod v pokoj, odhod v nov vrtec, odhod v novo šolo, ...
  • doživetje vloma v stanovanje, odtujitev avtomobila, ...
  • doživetje prometne nesreče, naravne nesreče – bodisi kot dejanski udeleženec bodisi kot očividec
  • občutek nesprejetosti, …
  • odtujitev najljubše igrače s strani odraslih ali vrstnikov ali nekoga drugega, ...
  • spreminjanje telesa in kognicije ob rasti, razvoju (puberteta)
  • spreminjanje telesa in kognitivnih sposobnosti ob staranju
  • rojstvo novega družinskega člana
  • negativna izkušnja ob zdravstvenih težavah (operacije, nezmožnost priti pravočasno do zdravnika, do zdravstvenega posega)
  • ...

Dejstvo je, da travma povzroči dolgoročne posledice, če je ne razrešimo.

 

Če smo preživeli nekaj travmatičnega in tega ne moremo pravilno razrešiti, se pojavijo posledice, kot so npr.:

1 Anksioznost. Poveča se stopnja tesnobe, ki nam lahko prepreči normalno življenje in delo.

2 Ponovno doživljanje ali prebliski. Tudi če se je naša travma dejansko zgodila že daleč v preteklosti, lahko podoživljamo prebliske travmatičnega dogodka. Te prebliske sprožajo določeni dogodki v sedanjosti, ki delujejo kot opomniki na travmatični dogodek v preteklosti.Ti prebliski so več kot le neprijeten spomin, saj travmatična čustva podoživljamo vedno znova – na način, kot smo jih občutili, ko je dejansko prišlo do travmatičnega dogodka. Pojavijo se lahko tudi bolj ali manj stalne nočne more oz. težave s spanjem nasploh.

3 Vedenjske spremembe. V poskusu, da bi pozabili na preteklost in nadzorovali svoja čustva, se veliko ljudi zateče k substancam, kot so npr. droge, alkohol, hrana, pa tudi tvegano in nevarno vedenje, kar lahko privede do odvisnosti in do vedenjskih sprememb, povezanih z njo (alkoholizem, težave s težo, motnje hranjenja, nevarna vožnja, prometne nesreče, različna kazniva dejanja…).

4 Zdravstvene težave. Doživljanje visoke stopnje anksioznosti lahko privede do številnih resnih zdravstvenih težav, kot so bolezni srca in ožilja ter avtoimune bolezni.

5 Kognitivna funkcija. Ko je naš um preokupiran s čustveno travmo, so možne kognitivne težave, kot so npr. težave s spominom in osredotočenostjo (koncentracijo). V skrajnih primerih ljudje ne moremo uspešno in učinkovito delovati ter delati pri pouku ali na delovnem mestu, saj se ne moremo osredotočiti na svoje naloge. Otroci se npr. težje učijo, pri pouku so nemirni ipd. Odrasli ne moremo obstati na nekem delovnem mestu, povzročamo spore, ne moremo se prilagajati zahtevam nadrejenih, …

 

Zdi se mi zelo pomembno, da se zavedamo, da je doživetje travme zelo osebno in odvisno od človeka do človeka. Za nekoga je groza, ker je npr. dobil mozolj pred tretjim zmenkom z ljubljeno osebo, za drugega je groza, ker ne ve, ali bo naslednji dan on in njegova družina imela kaj za jesti ali ne, za tretjega je groza, ker je videl iznekaženo truplo svojega najboljšega prijatelja, ki so ga mučili do smrti, …

A bistveno je, da travma pusti posledice in da pušča posledice tudi na naših najdražjih, na tistih, ki bivajo z nami: če travmo doživljajo starši, to pušča posledice na otrocih, če travmo doživljajo otroci, to pušča posledice na življenju tako celotne družine kot tudi na partnerski zvezi staršev.

Travmatični dogodek je potrebno razrešiti, če ne želimo psihično ali/in fizično zboleti, oziroma če želimo življenje polnokrvno živeti. Načinov razreševanja travme je veliko. Vedno pa je potrebno vključiti tako dušo kot telo.

(Vir »5 Long-Term Effects of Emotional Trauma«. Institute for Advanced Psychiatry. https://www.psychiatryfortworth.com/.../5-long-term... z dne 6. 11. 2022.)

 

Travmo sicer doživljamo vsa živa bitja - človek, živali (npr. vir http://kodr.blog.siol.net/2014/02/14/psihologija-psov-rehabilitacija-po-psihicni-travmi/ z dne 6. 11. 2022), rastline (npr. vir https://deloindom.delo.si/.../rastline-ob-rezanju-ali... z dne 6. 11. 2022).

 

Predlagam tudi branje zapisa Tine Turk z naslovom "Travma in stres" (vir https://tinaturk.si/travma/ z dne 6. 11. 2022). V njem je travma opredeljena kot najintenzivnejša oblika stresa, meja med stresom in travmo pa je individualna. "... Ključno pri razumevanju travmatičnih dogodkov je zavedanje, da to ni bolezensko stanje, ampak izjemno inteligenten odziv našega organizma na situacijo, ki je bila preintenzivna, da bi se lahko nanjo primerno odzvali, in je v danem trenutku nismo mogli ‘sprocesirati’ ..."

 

Diagnozo ali PTSD ali kompleksni PTSD sicer določa stopnja prizadetosti osebe in ne zgodovina travme. 

Risba spodaj (vir https://psychscenehub.com/psychinsights/complex-post-traumatic-stress-disorder-cptsd/ z dne 28. 3. 2023) v angleškem jeziku prikazuje t.i. kompleksni PTSD, ki poleg osnovnih elementov PTSD, to so:

  • ponovno (po)doživljanje travmatičnega dogodka v sedanjosti,
  • izogibanje travmatičnim spominom oz. opomnikom ter
  • občutek trenutne ogroženosti,

vključuje še področje motenj samoregulacije, kot so